Že nekaj dni razmišljam o tem, kaj sploh je žensko podjetništvo. V čem se razlikuje od moškega pristopa in zakaj si vedno več žensk želi iti na svojo samostojno pot?
Lani aprila sem pričela s svojimi delavnicami, da bi spodbudila ženske in jih opremila z osnovami podjetništva, ki jih potrebujemo za lažji in kakovostnejši zagon svojega podjetja. Opazila sem, da si veliko žensk želi iti na svojo pot, a se bojijo. Strah se prižge vsakič, ko pomislijo, da bi lahko v svoji službi uživale in na ta način odvrgle plašč sužnjev sistema. A sploh vemo kdo smo, če nimamo nadrejene/-ga, ki bi nam diktiral roke za oddajo ali pa naslednje korake?
Bojimo se stopiti iz cone udobja, to že vemo. Od kod pa izvira ta globinski strah, ki pravi, da nam mogoče vendarle ne bo uspelo? Zakaj je potem ta želja v nas tako goreča? Zakaj si tako želimo postati to, kar smo v resnici že ves čas? Zakaj nas je tako strah stopiti iz kalupa, pa čeprav smo v njem nesrečne?
Ta kalup nas varuje in ščitil že na tisoče let in generacij. Da je ženska bila glavni motor družine in domače oskrbe, je v nas močno zakoreninjeno. Ženska je bila namenjena za reprodukcijo, zelo malo pa za sklepanje poslov in prinašanje materialnih dobrin v družino. In to nam še vedno teče po žilah. To so naši eksistencialni strahovi. Mislimo, da moramo imeti nad sabo vodjo, saj si same ne bi upale biti vodje svojega življenja izven obsega domačih opravil.
A prišel je čas, ko ženska lahko osreči svojega moškega in družino, samo, če se počuti tudi karierno izpopolnjena. Pa tukaj ne mislim na vodilne položaje v podjetju. Tukaj mislim na to, da začne opravljati delo, ki jo izpolnjuje, ki ji daje smisel življenja. Delo, zaradi katerega bo zjutraj lažje vstala iz postelje. Delo, zaradi katerega ne bo več imela migren in slabosti.
Ko pomislim na svojo poslovno pot, sem hvaležna, jokala bi od sreče. Ker sem imela pogum in notranji kompas, ki me je vodil. Zdaj opažam, da vedno v pravo smer. In ko si nisem prisluhnila, me je telo ustavilo z boleznijo. Takrat sem znova nastavila krmilo in začela pluti še bolj proti sebi, še bolj iz sebe. Iz svoje Kreatine – Tine.
Bodoče in že obstoječe podjetnice bi rada spodbudila, da začnejo delovati iz sebe, iz svoje notranje moči. Da so čim manj v umu in čim več v telesu, občutkih. Sama sem spoznala, da ko delujem iz uma, se bojim, ne zaupam življenju in posledično veliko hitim in si nakopljem veliko nalog in projektov “na glavo”. Ko pa znova vzpostavim povezavo s svojo notranjo modrostjo, energija steče. Tudi projekti stečejo in stranke so še bolj zadovoljne.
Pred začetkom delavnice “Osnove podjetništva za mikro Podjetnice” sem nameravala narediti enako promocijo, kot sem je bila vajena pri drugih projektih in dogodkih, ki sem jih izvajala. Plačljiva promocija na FB, morda nekoliko “agresivnejše” oglaševanje, prepričevanje potencialnih udeleženk, zakaj je dobro, da bi se mojih delavnic udeležile. A tokrat se je nekaj v meni spremenilo. Spoznala sem, da je žensko podjetništvo nekaj drugačnega. Žensko podjetništvo počaka, zaupa in deluje iz globin. Ne gre več za princip “kdo ima več strank”, ampak “kaj moje stranke ob tem občutijo”. Torej fokus je zdaj na občutenju, na kakovostnem doživljanju življenja. Zdaj vem, da manj je več in čez čas bo ta kakovost šla samo še globlje. Globlje v resnico in v pravo smer podjetništva.
Ko gledam skozi okno ob prižgani svečki, začutim, kako drugače dojemam žensko podjetništvo. Da bom od zdaj naprej še bolj poudarjala čutenje, počasnost in delovanje v svojem ritmu.
Naj zmaga ljubezen – ljubezen do same sebe.
Tina
