Moje misli so danes usmerjene v globino. Povedala bom nekaj, česar do sedaj še nisem.
Upam si zaživeti drugače.
Rada bi si odpustila za vse stvari, za katere mi je žal, da sem jih izrekla in naredila, ter predvsem za tisto, kar sem sama sebi lagala. Rada bi svobodno zadihala in se nehala kuhati v oceanu zamer, negativnosti in premišljevanj.
Tukaj smo tako malo časa in jaz ga zapravljam s temi ponavljajočimi dejanji, obsesivnimi mislimi in avtomatiziranimi odzivi. A to nisem jaz …
Jaz ljubim življenje, rečem mu DA. Moja narava stremi k rešitvam in se obrača zgolj k vsemu lepemu.
Morda zato mi je življenje danes znova pokazalo, da moram narediti tri korake in stvari se bodo razblinile kot po čarobnem napoju:
- priznati si svoje strahove,
- jih transformirati ter
- spustiti in zaupati.
Priznam, oklepam se cone udobja. Čeprav me omejuje, mi kot majhni punčki nudi zatočišče in navidezen mir.
Ampak jaz nisem več punčka; ženska sem, ki mora svojim strahovom znova in znova pogledati v oči. To je pravi pomen odraščanja. In kaj pomeni odrasti? Da nehamo znova in znova delovati po liniji najmanjšega odpora, pod pretvezo, da drugače ne gre in da ne znamo.
Anksioznost bo vedno glasnejša, če bomo vedno dlje od sebe, svoje resnice in notranje moči. Anksioznost je prekinitev stika s samim seboj iz različnih razlogov.
Razlog ni pomemben – važno je, da se pretok znova izpostavi. In kjer je pretok, tam so uresničene sanje, vse se uredi, vse teče in vse ponovno zaživi.
Kot reka, ki kdaj pa kdaj zamaši svoje pritoke – tako se tudi mi kdaj znajdemo v situaciji, kjer je vse nepremično, kjer vse stagnira. A najpomembnejše je vedno znova zavestno vzeti življenje v svoje roke in sprožiti vitalno energijo po drugih poteh, na različne načine.
Kako lahko danes začnem znova? Ustavim se pri cvetlici in jo povoham. Da se mi povrne pozornost na tukaj in zdaj – v edini pravi trenutek moči.
Pa ti – kako lahko danes začneš znova?
