Ta blog je nastal nekega dne na plaži, ko sem ozavestila, da samo, ko se bom vračala k sebi, bom v resnici in zares srečna.
Danes zvečer imam po dveh letih in pol ponovno nastop s plesno skupino Zen ART dance, kjer plešem že štiri leta, z vmesnimi krajšimi premori; malo zaradi epidemije in malo zaradi mojega ega. Kajti ugotovila sem, da bolj ko se povežem sama s sabo, bolj bi si želela zbežati od sebe. Bolj ko duša preliva moje telo, bolj bi ego rad prevladal.
Ko to pišem, je k meni priletel velik metulj, začel se mi je približevati in kmalu zatem tudi odletel. Nato zaslišim otroški jok, ki me spomni, da doživljam transformacijo – svoje novo rojstvo. In pri tem me spremlja moj ples, ki je tako čudovit, tako lep in osvobajajoč. Ko plešem, začutim svojo moč in močno povezavo sama s sabo. A te povezave se velikokrat ustrašim. Ker sem bila vajena, da so mi drugi avtoriteta in da drugim bolj verjamem, kaj je zame in kaj ni.
Razbijata se ta mit in legenda. Saj sem od vedno individuum, ki sam ve in čuti, kaj je najboljše, kaj mi je všeč in kaj ne resonira z mano.
Dovoljujem si čutit to moč, ostajati v teh občutkih vedno več časa in slediti vsemu, kar mi potem življenje prinese. Zdaj vem, da se marsikaj ni zmanifestiralo, ker sem se morala najprej na novo roditi. Spomniti se na novo, kdo sem, in s tem odložiti vse, kar nisem. Da bi tako polno zaživela, kar mi je res namenjeno in dano.
Hvala življenje, da ne obupaš nad mano tudi takrat, ko ga “biksam” in se obnašam, kot da nisem hvaležna za vse, kar sem in kar imam. Zdaj sem varna, ker imam sebe. In enkrat, ko imaš sebe, stojiš najbolj trdno kar se da na tleh. Takrat si prizemljen/a in energija začne znova teči. In krog je sklenjen.
Tako kot električni tok, ki me ob učenju fizike spominja, da lahko teče samo, ko je sklenjen. Zdaj, ko je sklenjen, naj zažari žarnica v meni … v tebi … v nas. Zdaj je čas, da si znova priznamo, kako močni smo v resnici in da smo sami sebi edina avtoriteta.
