Usedem se na stopnice, ob ravnokar kupljeni smrečici, ki še ni okrašena, in začnem pisati. Iskreno — prvotno sem si zamislila, da bom pričela s pisanjem bloga v “popolnih razmerah”. Vse pospravljeno, lučke svetijo, svečke gorijo, ura je 5 zjutraj, ko se svet komaj prebuja in jaz pišem. Izlivam svoje misli … previdno, da ne bi bila “preveč”.
Resničnost pa je drugačna. Ker začenjam z novim poglavjem življenja. Odločila sem se, da ne bom več stremela k izumetničenosti življenja, ampak ga bom raje živela in se ga učila sprejemati takšnega, kakršno je. Eden od naših mnogih obrambnih mehanizmov je “iskati popolnost in biti popoln”. Ampak kar je zame popolno, morda za nekoga drugega ni. In obratno. Dolgo sem se spraševala … Zakaj tako stremimo k popolnosti? Kaj nam to prinaša?
Stremljenje k popolnosti je za nas varovalka, da nas nihče ne more kritizirati. Če VSE naredimo, potem je manjša možnost, da bomo deležni kritike. Če imam vse pospravljeno, narejeno, sem zmeraj prijazna, nasmejana, pozorna, mi nihče ne more reči slabe besede, me “popravljati”. In potem počnemo vse, dirjamo sem ter tja, da le ne bi bili deležni bolečih besed. Da smo pridne in pridni. Da nam ne očitajo, da smo lenobe. Da smo super na vseh področjih.
Kot vestna učenka sem vedno stremela k temu, da imam vsaj prav dobre ocene na vseh področjih. Tako v šoli kot tudi pri obšolskih dejavnostih. Ampak … to ne more biti naravno. Da smo v vsem dobri. In zato to zagnanost prenesemo kasneje v odraslo dobo, v obliki perfekcionizma, ki ni nič drugega kot stopanje proti prepadu. Še en korak in lahko izgorimo …
Hkrati močno podpiram miselnost, ki jo imajo v finskem šolskem sistemu; da razvijaš tisto področje, na katerem si dober/-a. In če je to le eno področje — super. V tem se boš specializiral/-a in postal/-a boš strokovnjak. Imel/-a boš lepe rezultate, osredotočen/-a boš, vsa tvoja energija bo tekla v to smer in kreacije se bodo zato hitreje dogajale. Kajti sedaj … sedaj je naša energija razpršena in zato je tudi naša osebnost taka. Zato pa je prišel čas, da nekaj spremenimo.
V letu 2021 si želim, in tudi vas vabim, da pomislimo malo drugače. Seveda, zdravje je na prvem mestu, ampak želim vam, da se spomnite, katero je tisto področje, ki vas osrečuje, izpopolnjuje. Kaj vas je veselilo, ko ste bili v vrtcu, osnovni in srednji šoli? Je to igranje instrumenta, petje, izdelovanje iz gline, gledanje zgodovinskih oddaj, kuhanje domačih jedi, popravljanje avtomobilov, masiranje, izdelovanje obeskov? Čas je, da se vrnete vase in poiščete dele sebe, ki so le zaprašeni, niso izginili. Saj nikoli nič ne izgine, le spremeni obliko. (To je tudi načelo zakonov pri fiziki :))
Začnimo že danes, ko smo le nekaj korakov stran od božiča, istočasno pa se je z letošnjim solsticijem začela Vodnarjeva doba. To je doba, ki bo še bolj podprla delovanje iz našega srca, s s tem pa bo stremljenje k popolnosti počasi popustilo. V ospredje bodo prišle nove vrednote: pristnost, toplina, čutenje. In vse te vrline so že popolne, takšne, kot so. Le dovoliti si moramo biti to, kar smo in sprejeti tudi svoje temne strani. Več o tem si lahko preberete v knjigi “Temna stran iskalcev svetlobe”, ki jo tudi sama sedaj berem.
Naj bo čutenje vaš novi fokus, osredotočite se na to, kar vam pravita srce in telo, manj pa na to, kar je “v glavi”. To bo težko, kajne? Ampak če mojster dela vajo, se prej ali slej izmojstri.
Vse dobro vam želim in prijeten pozdrav v ta predbožični čas in novo dobo za celotno človeštvo. Bodite hvaležni za vse, kar imate, saj če dobro pogledate, boste videli, da imate veliko.
Tina
