Nedelja je. Vse sem pospravila, svečke gorijo in moja duša se je vrnila v telo. Nič več ni razpršena, pripravljena je na izlivanje besed preko mene, mojih rok in tipkanja po tipkovnici.
Le o čem bo danes moja duša spregovorila? Ji bom prisluhnila ali pa bo prevladal um? Večni boj med ohranjanjem ravnovesja med eno in drugo dimenzijo, med umom in dušo. Vzela sem si počitnice, torej bo v naslednjih dnevih čas za odklop in hrano za dušo. Čeprav imam svoje delo zelo rada, sem se skozi izgorelost naučila, da si moram vzeti čas tudi za odklop, družino, prijatelje in hobije, ki so mi pri srcu. Velikokrat zmotno mislimo, da počitnic ne rabimo, če smo na svoji srčni poslovni poti.
Vedno bolj se mi zdi, da nam je naravno živeti svoje potenciale, biti kreativni, freelancer-ji in lastne gospodarice ter gospodarji. Vedno bolj se mi zdi, da smo tu, v tem času, zato ker smo se odločili biti tukaj in zdaj. Da presežemo vsa prejšnja življenja in gremo korak naprej v svoji evoluciji.
Ko poslušam ljudi, ki si sredi kaotičnega časa upajo iti na samostojno pot, jim v mislih ploskam, navijam zanje in jim v oblačku svojih misli pošiljam spodbudne besede. Podobno kot takrat, ko ob cesti na pločniku zagledam pešca, ki se z žalostjo v sebi sprehaja. Takrat tej osebi pošljem snop svetlobe in ljubezni z željo, da se prebudi, da zasliši svoje srce, ki šepeta, da ni tukaj kot napaka, ampak z višjim namenom — da živi svoje misli, čutenja in vizije. Tu smo, da naredimo korak naprej od svojih prednikov. Tu smo, da si upamo stopiti iz cone udobja. Tu smo, da svojim že obstoječim ali prihajajočim otrokom pokažemo, da lahko tudi oni živijo svoje sanje. Pot do tja ne bo lahka, bo pa dolga in polna učenja. Samostojna podjetniška pot je kot življenje samo — z veliko lekcijami, ki jih moramo osvojiti. In ko jih osvojimo, gremo naprej na naslednji nivo, na naslednjo stopnjo.
Ko sem postala podjetnica, je bilo v moji podzavesti prepovedano razmišljati o počitnicah, počitku in dopustih. V sebi sem nosila misel, da moram delati do onemoglosti. To sem storila in izgorela. Ravno izgorelost me je naučila, da se brez počitka ne morem napolniti in kvalitetno delovati. Počitek mora postati norma v vsakem delu življenja. Če govorimo o podjetništvu, mora tudi v tem segmentu postati obvezna in normalna tema.
Počivanje se pogosto enači z lenobo, nekoristnostjo, neučinkovitostjo, z izgubo časa. In kdo bi rad izgubljal čas? Stisnimo zobe še malo in bomo OK. O kakšnem počitku govorimo?
Tako malo je potrebno, da smo zadovoljni, da znova najdemo svoj center in povezavo z notranjim mirom, ki je edini pravi mir. Tisti mir, ki ga dobimo od zunaj navznoter, je fiktiven. Ni pristen, ni pravi. Ker potem bi ga lahko vedno lovili in iskali. Podobno kot občutek, da smo dobri. Če ga iščemo v okolici, je to Sizifovo delo, kajti vedno je nekdo boljši od nas.
Zato se že nekaj časa trudim, da počitek v sebi in tudi v drugih integriram kot polnitev baterije (kako zanimivo, da se nam polnjenje praznega telefona zdi samoumevno, a polnjenje nas samih pa ne). Brez ravnovesja ne bomo mogli delovati produktivno. Naša narava je tudi spati, počivati, nabirati si moči. Zato je potrebna vrnitev k osnovam, k svoji naravi, k svojim koreninam. Ta čas nas je še posebej izučil, da vse nastaja in se transformira pri lastnih začetkih. Ko spremenimo svoja korenita prepričanja, spremenimo svojo celoto in celotno napajanje energije. Zato od danes naprej promoviram počitek. To je del rasti, del regeneracije, del naše moči. Počivati pomeni imeti se rada/-a. Počivati pomeni biti močen/-a in ne klecniti pod kapitalističnimi prepričanji, ki gredo preko naše narave. Ostajamo ljudje, živa bitja. Zato ko gremo na svojo poslovno pot, še posebej poskrbimo za počitek, polnitev baterije in ohranjanje ravnovesja.
Če pa začutimo, da trenutno ne moremo zmanjšati količine dela, vsaj poskrbimo za energijo drugače: s prilagojeno prehrano, z obiskom terapevta, masaže, s tehniko, ki nas polne, itd. Obvezno moramo skrbeti za svojo energijo, tako ali drugače, saj smo motor svojega podjetja, in če motor ne bo deloval, celoten stroj ne bo deloval. Pomislite na svoj avto. Če mu ne dovajamo goriva (energije), ne more iti naprej. In tako je tudi z nami.
Zato vam želim, da si ta teden vzamete vsaj kakšen dan zase in za svoje najdražje. Za odklop od dela in telefona, da se boste znova povezali s svojo dušo in otroško igrivostjo, ki je in bo za vedno del vas. Čeprav živimo svoje sanje in svojo poslovno pot, je zelo pomembno, da ohranjamo svoje hobije in čas za polnitev baterij na drugačen, prvinski način.
Vse dobro vam želim in uživajte sončne dni, ki so pred nami.
Tina
