Leto 2022 sem zaključila v energiji slovesa, močnega odklopa od sebe. Za trenutek se mi je zdelo, da sem se popolnoma odrezala od sebe. Kako tanka je meja v tem kaotičnem svetu, da izgubimo sebe, svoje korenine odrežemo od zemeljskih nadijev in odletimo, se odzemljimo. In to samo zato, da ne bi čutili – bolečine, svojih sanj, ki nas kličejo, in minljivosti, ki nam diha za petami.
Čeprav večino časa počnem stvari, v katere verjamem in v katerih vidim smisel, sem se za dolg trenutek izgubila in dojemala smisel sveta kot velik nesmisel. V meni so se prebudili žalost, obup in občutek, da udarjam z glavo v zid vedno znova in znova. Vendar verjamem, da se bo zgodilo, kar mi je namenjeno. A vseeno mi je hudo, ker en del mene se kar naprej noče in noče zgoditi.
Pomislim, da imam orodja, znanje in moč, da si skreiram, kar si želim. Zakaj si pa nečesa ne morem in ne morem ustvariti? Zakaj za ene stvari energije enostavno ne stečejo? Kaj počnem narobe?
In potem se odločim, da mora biti prvi korak v novem letu, da lahko preživim, da se začnem znova prizemljevati in početi stvari, ki me polnijo. In to več kot le nekaj minut na dan, ampak da postane prav to smisel mojega življenja – uživati dan in se sproščati ter dojemati življenje, da samo je in da obstaja.
Z novim letom sem pričela ponovno z jogo, meditacijo in prizemljevanjem – matriksom. To je tehnika energetske medicine, ki sem jo spoznala že pred enajstimi leti. Že takrat mi je pričarala čudovite premike. Potem pa pomislim, zakaj sem jo nehala izvajati, če pa izvabi iz mene toliko lepega? Verjetno zato, ker potegne na površje tudi tisto, česar nočem.
Privleče vse moje demone, črne misli, strah, razočaranja, jezo in občutek manjvrednosti. Kaj manjvrednosti … občutek ničvrednosti. Da karkoli naredim, ni nikoli dovolj dobro oz. se moram nenehno proti nečemu boriti in pripravljati besede, s katerimi se bom postavila nasproti osebam, katerim ne znam postavljati meje. Vendar to zame ni spontano, je nekaj najbolj umetnega, kar lahko počnem – zabijati ljudi z besedami. Eni so tako spretni v tem, tako obvladajo vse komentarje in odgovore, medtem ko jaz odgovarjam pripravljeno oz. zelo naučeno. Ker mi ni naravno spuščati kajl in mi to večino časa predstavlja res veliko breme ter pri tem porabljam veliko energije, ki gre v nič.
Tako se danes že dober teden prizemljujem. V sebi znova čutim več miru, misli so jasnejše, imam več energije in znova čutim zagon, upanje in za-upanje. Hkrati pa so sanje vedno intenzivnejše, kdaj tudi moreče. In znova se je prikradlo močno prepričanje, da sem ničvredna.
Kako to? Od kod to prihaja? Saj ne mislim tega zares? Kaj vse sem storila, ustvarila, doživela, a se kljub temu počutim ničvredno?
Moje misli danes krožijo v kolektivnih nebulozah o tem, kaj vse počnemo ravno zato, ker se dejansko počutimo ničvredno. Nabiramo si materialne dobrine, tekmujemo med sabo, se ogovarjamo, dvigujemo svoj ego s tlačenjem drugih ter prelagamo občutek odgovornosti z iskanjem krivde pri drugih. Tako je – vse to počnemo, ker se globoko v sebi počutimo ničvredni. Nula, niente, zero, nada … Zato se vedno znova dokazujemo. Ker se nenehno počutimo ogroženi in kot da nas življenje meče v kletko s tigri ali pa v bazen z morskimi psi. Ampak če se jaz počutim tako in se ti počutiš tako in se on počuti tako … kdo so potem ti tigri in morski psi?
To je naša podzavest. To so programi, ki smo jih podedovali. To je energija naših prednikov, pomešana z energijo našega sedanjega življenja. In ker se frekvenca Zemlje dviguje, se ta ničvrednost zaključuje. Zaključuje se občutek ničvrednosti, ki se builda na egu. Sicer se bomo počutili ničvredno še naprej, ampak morali se bomo začeti sanirati od znotraj navzven. In nič več obratno, kot smo to počeli do sedaj. Čas je, da se zresetiramo, na novo prerodimo. V celoti, tukaj in zdaj. Ker nas v to silijo narava, Vesolje in usoda sama.
Ko to pišem, čutim v sebi močen utrip. To pomeni, da se energija spreminja in prizemljevanje deluje. Ker prizemljevanje ne pomeni nič drugega kot to, da nam živeti na Zemlji postane lepše in lahkotnejše. Ko smo prizemljeni, si želimo čutiti VSE, tako lepoto kot bolečino. Želimo si čutiti živost, življenje in čustva, ki se pretakajo po nas. In to VSA čustva, ne samo lepa. To je smisel čustev. Da si jih dovolimo čutiti. Ker to je energija v gibanju. To je energy in motion – E-MOTION.
Pred davnimi leti mi je učitelj na eni delavnici rekel, da tako svobodni, kot smo v teh časih, nismo bili še nikoli do sedaj. Hkrati pa nas ta obilica možnosti znova in znova pahne v različne odvisnosti, ki v nas prebujajo občutke ničvrednosti. In te občutke zalivamo z alkoholom, pretiranim scrollanjem, drogami, nakupovanjem, pretiranim duhovnim raziskovanjem in še in še … Odvisnosti so skrite, tihe, a tako hitro zavajujoče. Zato se naslednjič, ko boste nekaj naredili iz dolgčasa, vprašajte: ”Kaj bi naredil/a, če bi se imel/a rad/a in se ne bi počutil/a ničvredno? Kaj bi naredil/a?” In poskusite to narediti. Tako se delajo prvi koraki v programiranju. In potem še eden in še eden in še eden… In program se zamenja. To je bistvo našega sedanjega obstoja – reprogramiranje – iz ničvrednosti v polnost in zadovoljstvo z lastnim življenjem.
