Gledam dokumentarni film o Borisu Pahorju. Tovrstnih oddaj sem se vedno otepala, ker je bolečina v njih bila vedno prevelika. Bala sem se bolečine, vedno sem preklopila na drugi kanal in se nisem soočala z našo preteklostjo.
Tokrat sem začutila, da moram iti globlje. V svoje korenine in v to, česar se najbolj bojim. Ja, čas je, da naredimo točno tisto, česar nas je najbolj strah. Seveda v veri, da nam to dejanje prinese tudi nekaj dobrega.
In tako se zamislim. Nad svojimi željami, življenjem in vsem, kar se mi je že uresničilo. A se velikokrat ujamem, da z mislimi dirjam naprej in preusmerjam fokus na tisto, česar nimam. Nehote …
To me je spomnilo, da danes živim svojo ženstvenost, samostojnost in lahkotnost podjetniškega življenja, kar je sicer velikokrat tvegano, saj se lahko zanašam samo sama nase, hkrati pa je svoboda pri načrtovanju urnika tako močna komponenta, da me enostavno zdravi in ohranja pri pameti. Če bi morala delovati v skladu z urnikom, ki ga narekuje sistem, bi me to zadušilo. Preprosto nisem za delo v sistemu in s tem ni nič narobe. Ustvarjeni smo za različna delovna mesta.
Pomislim na ženske, ki jim ni dovoljeno razmišljati o samostojnem življenju. Ko gledam različne dokumentarne oddaje, sem mi zasmilijo, ker povsem naravno pomislim, kako bi se jaz počutila v takšni vlogi. A veliko takih žensk je tudi med nami, v naši deželi, v moji soseski, med mojimi prijateljicami in znankami.
Še vedno se počutim “ogroženo”, ker živim, kot si želim. Še vedno se bojim komentarjev, češ, kako si drznem živeti svoje sanje in da je svet preveč krut, da bi lahko bilo tako kot pravim.
Vendar ni bilo vedno tako. Tudi jaz sem bila povsem sama. Tavala sem v temi ob razmišljanju, da bi živela tako kot danes, ko si sama oblikujem urnik, izbiram čas za počitnice in proste dni. Bolelo me je pri srcu, ker sem mislila, da se moje sanje ne bodo nikoli uresničile. Vsaj v Sloveniji ne.
Sanje so nam dane, da jih živimo, da se jim predamo, da nas povlečejo v nove projekte in v nas znova prebudijo in aktivirajo potenciale, s katerimi smo prišli na ta svet, v to življenje.
Rada bi vas spodbudila, da v imenu vseh naših prednic in prednikov naredimo vsaj nekaj malega, kar bo v naših koreninah prebudilo njihovo prisotnost in hkrati zanetilo željo po življenju.
Ko živimo sebe in svoje potenciale, živimo želje svojih prednic in prednikov. In ni lepšega, kakor da se jim priklonimo s tem, da svojih potencialov ne ignoriramo in ne tlačimo več tako, kot so morda to naredili oni, zato, ker jim ni bilo dovoljeno drugače. K sreči imamo mi to možnost, da se osvobodimo in v svojem delu lahko dejansko uživamo.
Vse dobro vam želim in naj prihajajoči dnevi v vas še bolj aktivirajo lepote življenja,
Tina
