Začelo se je decembra. Vedno glasnejša, vedno bolj neposredna in intenzivnejša bolečina. Nekaj v meni se je premaknilo. In kot vsaka tektonska plošča, ki se premakne, je ta premik tudi v mojem telesu sprožil val cunamijev in potresov.
Mislim, da se prvič v življenju tako surovo soočam z bolečino. Čutim jo, ne bežim več pred njo. Vsaj zavestno tega ne počnem več. Kako genialno, pomislim. Celotna naša družba in gospodarstvo temeljita na begu pred bolečino. Koliko preusmeritev nam ponujajo! Protibolečinske tablete, hrano za užitek brez vsake hranilne vrednosti, impulzivno nakupovanje, nezavedno skrolanje po družbenih omrežjih itd. Vse to nas odvrača od bolečine, nas omamlja, da ne bi čutili. Ampak – kaj nam bolečina sporoča, kaj prinaša?
Bolečino enačimo z nevarnostjo. Čutiti bolečino pomeni biti ogroženi, ko se nam zdi, da bi lahko prišel naš konec. Seveda je to naš naravni obrambni mehanizem, ampak sčasoma začenjam verjeti, da nam več škode naredi ignoriranje in preusmerjanje bolečine kot pa doživljanje nje same.
Pred nekaj tedni sem šla v ledeno morje. Želela sem se soočiti z bolečino, ki jo ob tem čutiš, ne da bi zbežala. Ker takega mraza nisem vajena, sem bila kar hitro zunaj, a vseeno sem si tokrat prvič dovolila čutiti bolečino. Mraza sploh ni bilo, le pritisk na kožo, kot da bi bila pod prešo.
Prijateljici, ki je bila z mano, sem zaupala, da sem se odločila za skok v ledeno morje zato, da bi se pogosteje srečala z bolečino. Da ne bi več bežala od nje, ampak bi jo sprejela in bila v njej, ko nimam druge poti. Kajti bolečina nas transformira. Bolečina nas tudi veliko uči in nam pomaga rasti na različnih področjih življenja.
Spomnila sem se trenutka, ko sem ležala na bolnišnični postelji pred ambulanto in čakala, da mi bodo naredili biopsijo ledvice. Tako strah me je bilo … Ampak šla sem v srce, vanj sem se zakopala in v mislih odklenila neke posebne moči, posebne poglede na svet. Strah me potem ni ohromil, ampak mi je dal posebno moč. Zato, ker sem se soočala z bolečino. Soočala sem se z nemočjo in predvsem s trenutkom tukaj in zdaj.
Na ta trenutek se večkrat spomnim in vem, da je bil zame transformativen. Takrat sem odklenila delček sebe, ki se ne bi odprl brez te izkušnje.
V bližnji prihodnosti si želim postati mama. Misli me popeljejo k porodu, k neznosni bolečini. Ampak če dobro pomislim – to je eden tistih trenutkov, kjer ti soočanje z bolečino prinese odrešitev in morda še večje sodelovanje s tvojim življenjem. Ko se predaš bolečini, se na nek način predaš življenju in mu prisluhneš, kaj ti sporoča in prinaša.
Zato si naslednjič na vprašanje »Kaj naj naredim z bolečino, ki jo čutim?« odgovorim: »Začuti jo, dihaj vanjo. Tukaj je, da te osvobodi. Tukaj je, da te nečesa nauči.«
Začnimo gledati na bolečino drugače. Naj bo bolečina kot nekdo, ki nas ima rad in nas opominja, da sprejmemo situacijo tako, kot je; šele potem čez čas naredimo spremembo, po kateri nas kliče življenje.
Bolečina me popelje iz glave v telo in ravno tega se najbolj bojimo – čutiti se, čutiti svojo moč. A vendar je prišel čas, ko moramo prekiniti s tem strahom in si znova dovoliti čutiti svojo moč in začeti upravljati z njo. Zemlja niha z drugačno frekvenco in ne dopušča več, da bi živeli kot prej.
Naj bo ta čas klic k prebuditvi vseh nas. Dovolite si čutiti bolečino. Le tako se bomo rešili travm in blokad, ki nas zaustavljajo na poti do realizacije sebe, česar si zares želimo.
Zdaj razumem napis, ki sem ga kot majhna punčka nekje prebrala: »Če hočeš uresničiti svoje sanje, se moraš najprej zbuditi.«
Driiiin, čas je.
