Kako zanimivo … V petih minutah sem zaslišala dve pesmi, ki sem ju uporabila za poročni ples. Ni mogoče, da sta ti dve pesmi tako blizu predvajani – in to v trgovskem centru, kjer predvajajo glasbo zelo mešano. Potem sem se zamislila in zaslišala globlji pomen teh sporočil.
Pa ti – opaziš majhne lučke, ki te vsakdan usmerjajo na tvojo pot? Zaslišiš in si dovoliš videti majhne blagoslove? Tako težko jih slišimo in vidimo, ampak dovolj je, da se upočasnimo in vse se odklene. Odpre se tista dimenzija, ki je našim čutom nevidna, ko hitimo in smo v tisoč in enem opravku.
Sama sem si leta in leta nalagala ogromno zaposlitev, da bi bila pridna za okolico ter prejela priznanje, da sem delovna in vredna pozornosti ter sočutja. Če mirujem in sem v miru, okolica tega ne odobrava. Z leti pa ugotavljam, da je mogoče ta občutek le v meni in ga zato čutim v okolici. Sama sebi nastavljam nevidne pasti, da se ne bi srečala s svojo pravo močjo.
Pred dnevi sem govorila z žensko, ki je večino pogovora razlagala, kako prihaja pozno domov in je cele dneve zdoma ter kako zahtevna je njena služba. Na trenutke sem se počutila kar ogroženo, moram priznati. Saj je moja služba moje podjetje, kjer uživam, vidim smisel v njej in mi niti ni treba iti od doma. Počutila sem se ogroženo, ker bi morala njej posvetiti več pozornosti, saj ima ona groznejšo službo kot jaz.
Se tudi vi znajdete v situacijah, da vas »drama queen« osebe zapeljejo s svojim viharjem v svoje zgodbe in načine razmišljanja ter preusmerijo debate tako taktično, da na trenutke kar ne morete verjeti? Nekaj časa sem se drami izogibala, zdaj pa vidim, da je prav tukaj moja lekcija – ostati čimbolj v miru, ko okrog mene vihrajo take energije.
Ta drama v okolici, ki me vznemiri, sproži v meni nekaj močnega, nekaj nepredelanega. Zato potrebujem take izkušnje, da pozdravim ta del sebe oz. spremenim svoj pogled in odzive na take osebe. Te osebe želijo našo energijo in pozornost, ravno tako kot to želijo moji podzavestni strahovi, drame in sence, ki mi ves čas sledijo.
Sedim sredi trgovskega centra in se sprašujem, ali je res možno življenje brez drame.
Povsem izbrisati dramo bo težko, je pa vsak korak k ozaveščanju neurja znotraj nas korak bližje k umirjanju viharja, ki se bo zaradi preusmeritve naše energije polegel sam od sebe. Vse je energija in kamor gre naša pozornost, tja gre tudi ona.
Postaviti se na prvo mesto in ščititi svojo energijo je bilo do sedaj nepredstavljivo, egoistično in nesramno dejanje. Zdaj pa nas le ta poteza lahko pripelje do zdravega, prijetnega in bolj sproščenega odnosa do nas samih in zato tudi do naše okolice. Končuje se doba žrtvovanja za druge. Začenja se doba, ko bomo začeli globlje živeti svoje sanje in želje.
Nastajata dva svetova – v enem je polno drame, težke energije, utrujenosti, v drugem svetu pa so lahkotno bivanje, stik s seboj in delo na sebi naš vsakdan. V sebi nosimo oba svetova, le da je do sedaj prevladoval prvi – »drama« svet, ker smo iz njega črpali navidezno energijo. V resnici pa smo se samo priklapljali na vir, od katerega smo postali odvisni; in ko ni drame, imamo občutek, da smo mrtvi. Zato nas je drama do zdaj napajala, hrepeneli smo po njej. A od odslej nas bo ta energija uničevala, počasi ubijala. Zato čimprej ozavestimo ta del sebe in ga transformirajmo. Težko bo na začetku, a kasneje bo vedno lažje.
Kot je enkrat rekla Jasmina Kandorfer, voditeljica oddaje Klepet ob kavi: Stvari, ki so na začetku lahke, sčasoma postanejo težke, in stvari, ki so na začetku težke, sčasoma postanejo lahke.
Vse je v nas in upam, da to zdaj dojemate bolj kot kadarkoli prej. Mi smo vojna in mi smo mir. Smo bolezen in zdravje. Odvisno je, kateri del sebe hranimo in poveličujemo. Tisti del raste in se veča do neskončnosti …
