Spreminjam in levim se. V nekaj novega, a hkrati tako domačega in poznanega. To je kot tista misel, ki pravi: ”Ko se spreminjamo, da bi bili bolj zadovoljni, samo postajamo ponovno tisto, kar smo v originalu.”
Mesec maj je zame eden izmed najintenzivnejših mesecev tega leta. V tem mesecu sem se soočila s svojimi največjimi strahovi, ki so: manjvredna sem, zasmehovana, zapuščena, kriva sem za vse, kar se dogaja, in stvari počnem samo zato, ker je tako prav (kar pomeni, da kdaj tudi delujem proti svoji intuiciji). In to, da sem delovala proti intuiciji, me je zelo drago stalo.
Sprejela sem ponudbo, ki mi na začetku “ni dišala”, in vedela sem, da bodo težave pri sodelovanju. Čutila sem, da bi ponudbo lahko odklonila, a kaj, ko je tako lepo biti “pridna punčka” in vsem reči Da. V času sodelovanja mi je tako močno začelo bobneti v ušesu, da sem mislila, da se mi bo zmešalo. Ponoči nisem mogla spati, nisem se mogla skoncentrirati, misli so bile usmerjene v zvoke, ki jih je slišalo le levo uho – močno bobnenje, kot da bi mi nekdo cel dan igral na boben. Globoko v sebi sem vedela, da je to glas moje duše, ki mi je preko bobnanja kričal: ”Zopet si šla preko sebe in svoje intuicije.”
In res je tako. Naredila sem potezo, ki me je spomnila na mojo preteklo verzijo Tine. Na Tino, ki se je trudila, da bi bila všeč ljudem, ki ji sploh niso všeč (Kakšen absurd!), ter da bi dobila bonbonček in pohvalo ob uspešno opravljeni nalogi. A nisem s to Tino že zdavnaj “opravila”?
Seveda se naši najbolj temni, globoki in moteči vzorci predramijo, ko smo pod največjim stresom, in nam takrat kažejo svoj pravi obraz. Kaj vse še moramo počistiti, da bi bile vse bolj in bolj polne svetlobe oz. bi se čimveč naših senc preobrazilo v svetlobo.
In tako se je ta mesec tudi dogajalo … in se še vedno.
Prebudila se je divjost v meni – divjost v obliki močne intuicije, čutenja in želje, da si res zastavim življenje tako, kot si ga zares želim živeti. Do sedaj je teklo, kot sem si želela, nimam se kaj pritoževati. Seveda z manjšimi odstopanji, a lahko rečem, da je moje življenje teklo v smeri uresničevanja mojih sanj. In zdaj sem na zadnji postaji; na postaji, kjer se poslavljam od starega načina delovanja in vstopam v nove projekte, poglede, področja. Ta krasni novi svet me kliče že nekaj časa, a si mu nisem upala prisluhniti tako močno. Ampak ta svet me kliče in kliče in dobila sem res močan klic – mogoče ravno s temi močnimi bobni, ki so mi toliko časa odzvanjali v ušesu – v resnici in metaforično.
Ko sem se vrnila k sebi, so bobni v ušesu utihnili, in zdaj vem, da se prikradejo takrat, ko grem močno stran in preko sebe. Takrat stres preplavi moje telo, misli in čustva. Vse je tako napeto in oddaljeno od mojega bistva. In zdaj sem hvaležna za to spoznanje ter bom od sedaj naprej zavestneje opazovala svoje občutke ob sklepanju sodelovanja pri novih projektih. Hvala telo, da še vedno verjameš vame in mi daješ signale.
